MEDIACIJA je eden od uspešnih, v svetu zelo uveljavljenih načinov reševanja konfliktov. Med ljudmi ustvarja novo kulturo medčloveških odnosov, ki temelji na konstruktivni komunikaciji, poslušanju drugega, upoštevanju želja in potreb ter iskanju skupne rešitve, ki bo zadovoljila obe strani. 

Z mediacijo lahko zelo uspešno rešujemo družinske konflikte, sosedske in druge civilne spore, konflikte, ki nastanejo v šoli, v naselju, na delovnem mestu in med organizacijami. Mediacija je uspešna tudi v reševanju gospodarskih sporov in sporov, povezanih z avtorsko pravico. Mediacija je zunajsodni proces, ločen od procesov, ki potekajo na sodišču. 

Mediacija je postopek, v katerem se osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe (mediatorja) pogovorijo ter ugotovijo, kje so točke njihovega spora, si izmenjajo stališča, izrazijo svoja mnenja, ideje, težave in strahove ter poskušajo najti rešitev, ki bo ustrezala stranem v sporu. V mediaciji prevzameta sprti strani sami odgovornost za razrešitev nastalega konflikta. Mediacija ima zato moč, da okrepi oziroma na novo vzpostavi odnos zaupanja in spoštovanja ali pa pomaga, da se odnos zaključi na način, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše. Postopek mediacije je prostovoljen: svobodna vključitev strani, vpletenih v konflikt, v postopek mediacije, je pogoj in zagotovilo za uspešnost mediacije. 

Proces mediacije vodi in usmerja mediator, ki je zaupna in popolnoma nevtralna oseba. Njegova naloga je, da vodi mediacijo v skladu z načeli mediacijskega postopka. Zagotoviti mora, da se med postopkom mediacije obe strani počutita enakovredno, ter obema dati priložnost, da se izrazita in pojasnita svoja stališča. Sprtima stranema pomaga oblikovati dogovor, ki predstavlja rešitev spora. Mediator se ravna po etičnem kodeksu mediatorjev. Mediator je za mediiranje ustrezno praktično in teoretično usposobljen.

Mediacija kot alternativna oblika samopomoči ali formalnega pravnega postopka ni povsem nova. Različni načini reševanja konfliktov, kjer tretji pomaga dvema pri razreševanju njunega konflikta, da prideta do lastnega sporazumnega dogovora, so se skozi človeško zgodovino pojavljali v raznih oblikah znotraj različnih krajevnih okvirjev v skoraj vseh kulturah. Vendar lahko beležimo po razcvetu alternativnih metod reševanja sporov, ki so se začela uveljavljati kot gibanje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA in med katere sodi tudi (zlasti) mediacija, v zadnjih dveh desetletjih prvo strukturirano izvajanje mediacije, kateremu smo priča na vseh kontinentih in na najrazličnejših področjih. 

Danes je mediacija še vedno najbolj znana kot alternativna metoda reševanja tistih sporov, ki bi sicer pristali na sodišču: civilni spori, delovnopravni spori, gospodarski spori, družinskopravni spori, vendar se vedno pogosteje uporablja kot sredstvo reševanja različnih konfliktnih situacij znotraj družbene skupnosti.

Pojem in definicije mediacije

Mediacija je najpogosteje pojmovana in razlagana kot odgovor na krizo učinkovitosti pravnega sistema in tako poskus deformalizacije prava, kot socialna korekcija v smislu neformalnega oz. alternativnega doseganja pravice, kot izboljšanje sistema dostopnosti do pravičnega zadoščenja in sodelovanja vpletenih pri tem, kot odgovor na konflikte v družbeni skupnosti, ki zajema najrazličnejše vrste odnosov in razmerij, kot restorativna pravičnost znotraj ali poleg kazenskega postopka, ki namesto sankcije gradi na elementih povračila žrtvi ali skupnosti za storjeno krivico in reparaciji odnosa med žrtvijo in oškodovancem. 

Mediacija v širšem smislu predstavlja po Menkel Meadow teorijo o vlogi konflikta v družbi, o pomembnosti enakovrednosti, participacije, samo-odločanja in obliko ne-vodenega vodenja v reševanju problemov in sprejemanju odločitev. Je proces, v katerem naj bi se dosegla osebnostna in družbena preobrazba v smeri razvijanja novih in kreativnih človeških rešitev na področju problemov in sporov. 

Folberg in Taylor definirata mediacijo kot proces, v katerem udeleženci s pomočjo nevtralne tretje osebe oziroma oseb sistematično osamijo sporna vprašanja z namenom iskanja možnosti, tehtanja alternativ in oblikovanja sporazumnega dogovora, ki bo zadovoljil potrebe vseh udeležencev. Mediacija poudarja odgovornost strank za sprejemanje odločitev, ki lahko bolj ali manj vplivajo na njihovo življenje; je torej k razrešitvi konflikta usmerjena intervencija. 

T. Moore definira mediacijo kot intervencijo v pogajanjih ali razreševanju konflikta s strani tretje neutralne osebe, ki pomaga osebama v sporu pri sprejemanju obojestransko zadovoljujoče rešitve in nima pristojnosti odločanja o zadevi. Dogovor vsebuje obojestransko dogovorjeno in sprejeto rešitev problema, ki je strukturirana na način, da pomaga pri ohranjanju medsebojnega odnosa vpletenih. Mediacija ima moč, da okrepi oz. na novo vzpostavi odnos zaupanja in spoštovanja ali pa pomaga, da se odnos zaključi na način, da so čustvene in psihološke izgube čim manjše.

Odnos med pravom in mediacijo

Čeprav večina avtorjev pojmuje alternativne oblike reševanja sporov, kamor spadajo postopki arbitraže, mediacije, konciliacije, pomirjevanja, zgodnje neutralne presoje in drugi, ki jih pojmujemo pod skupno kratico ARS, kot alternativo sodnim postopkom (npr. Moore, Kovach, Quadrelli, Manozzi), so tudi taki, ki se sprašujejo, ali gre tovrstne postopke zares pojmovati kot alternativo, ali bi bilo bolje uporabljati izraz in pojmovanje pridruženosti, komplementarnosti formalni sodni veji (npr. Mestitz). Hkrati s tem se pri uporabi alternativnosti postavlja tudi vprašanje nezaupnosti sodstvu; spodbujanje alternativnih poti odvrača ljudi od sodstva in s tem formalne pravne presoje. 

Pravično in učinkovito sodstvo je nepogrešljiv sestavni del vsakega demokratičnega sistema; cilj vseh sodnih primerov je doseči pravično, hitro in poceni odločitev. Statistični podatki, ki kažejo sodne zaostanke na sodiščih, visoki stroški sodnega postopka, nepredvidljivost sodne prakse, slaba dostopnost do sodnega varstva, postavljajo pod vprašaj tradicionalni način pravdanja kot edini legitimen. Na drugi strani se vzporedno s tem – in zaradi tega – pospešuje iskanje bolj prijaznih načinov reševanja sporov med ljudmi, vrednota postajajo hitrejše, cenejše, učinkovitejše poti razrešitve konfliktov med sprtima stranema, nadaljnje sodelovanje med strankama po rešitvi konflikta in zadovoljstvo strank.

Sodišču pridružena mediacija

Temelje za širšo uporabo alternativne oblike reševanja sporov je postavil »Civil Justice Reform Act« iz leta 1990. Namen zakona je zagotoviti pospešitev postopkov ter zmanjšanje sodnih zaostankov; v ta okvir spada tudi možnost ustanovitve alternativnih oblik reševanja sporov pri sodišču, kamor uvrščamo tudi sodišču pridruženo mediacijo. Institut sodišču pridružene mediacije poznajo mnoge države Evrope, Združene države Amerike in ostale celine, pri čemer lahko oblike in načini zelo varirajo (npr. od prostovoljne do neprostovoljne udeležbe), v zadnjem času pa jo prakticiramo tudi v Sloveniji.

Cilji mediacije

  • Sporazumna rešitev problema, v kateri so optimalno upoštevani interesi vseh partnerjev v konfliktu – razsežnost reševanja konflikta (problem solving dimension).
  • Osebnostna rast in razvoj, ki se dogaja v procesu mediacije – preobrazbena razsežnost (transformative dimension).
  • Dajanje pomoči za samopomoč.

Temeljna načela mediacije

  • Prostovoljnost in zaupnost. Prostovoljnost in zaupnost sta temeljna pogoja za vsako mediacijo. Mediacija ne more biti uspešna, če je katera od strank vanjo prisiljena, saj v tem primeru ni mogoče konstruktivno iskanje rešitev in sklenitev sporazumnega dogovora, ki se ga bosta stranki držali; prav tako je bistvenega pomena zaupnost – stranki morata imeti zagotovilo, da bodo v procesu mediacije zaupane stvari ostale med udeleženimi in da izid mediacije ne bo negativno vplival na nadaljnji razvoj dogodkov v zvezi s sporom.
  • Sodelovanje tretje osebe – mediatorja. Nevtralna tretja oseba s svojo navzočnostjo in uporabo mediacijskih tehnik ustvari novo, drugačno dinamiko komunikacije med strankama in bistveno vpliva na reševanje spora.
  • Nevtralnost mediatorja. Mediator mora biti v vsakem trenutku postopka nevtralen in nepristranski.
  • Mediator strankama ne svetuje. Zaradi pogoja nevtralnosti ne more mediator nobeni od strani svetovati, kaj je najbolje zanjo, lahko pa podaja določene predloge, ki se nanašajo na obe stranki.
  • Mediator ni pooblaščen za sprejemanje odločitev. Mediator je zgolj pospeševalec pogajanj med strankama in nima nobene moči avtoritativno poseči v razmerje med strankama in odločiti v sporu. Odločitev sprejmeta stranki sami.
  • Pospeševanje pogajanj in ustvarjanje varnega pogajalskega okolja. Vloga mediatorja je pospeševati pogovor med strankama, jima pomagati pri pogajanjih, vzdrževati mirno in sodelujoče vzdušje, skrbeti za spoštovanje oseb in mnenj, usmerjati iskanje možnosti za rešitev spora.
  • Dajanje moči strankam. Spor se rešuje na ravni, na kateri se je začel – pri strankah samih. Stranki imata vse možnosti, da povesta, kar želita, vprašata, kar bi radi izvedeli, podajata mnenja, izrazita svoja čustva, pomisleke. Stranki imata vso moč, da se odločita za katero koli rešitev oziroma izid spora.
  • Obvladovanje antagonizma med strankama. Mediacija se ne konča tako, da bi bila ena stranka zmagovalec, druga pa poraženec, saj stranki skupaj sprejmeta sporazumno rešitev, ki naj bi zadovoljila želje obeh. Ker imata stranki isti cilj, ni ozračja tekmovalnosti in zaostrovanja, temveč je poudarjeno načelo sodelovanja.
  • Sporazumna rešitev. Cilj mediacije se najpogosteje pojmuje kot rešitev spora, ki je v interesu obeh strank; navadno se sporazumni dogovor zapiše v pisni obliki, ki ga podpišeta obe stranki.

Mediacija – dobra rešitev!

Mediacija je dobra rešitev, ker:

  • odnos med dvema osebama v sporu ni tekmovalen, temveč sodelujoč;
  • nosita odgovornost za rešitev oz. izid vpleteni strani sami;
  • osebi, ki imata konflikt, sami odločata, kaj, kdaj, kako, do kje se bosta dogovorili oz. rešili konflikt;
  • je žarišče usmerjeno v prihodnost (kako bova rešila) in ne na preteklost (kaj, zakaj se je zgodilo);
  • je osebama dana popolna svoboda izbire:
  • je razmerje moči uravnoteženo (za to skrbi mediator);
  • osebi v konfliktu najbolje vesta, kaj je za vsako od njiju najboljše in najbolj pravično.